»Da, težko je, a nisem sama na tem planetu.«

»Sam sem si fotoaparat s filmom omislil, potem ko sem po enem mesecu od nakupa izgubil precej drag digitalni fotoaparat. Potem sem si preprosto nabavil aparat za enkratno uporabo, kar je bila pač prva rešitev, vendar sem posledično začel kar nekako drugače dojemati fotografijo. Tako da je iz nečesa slabega izšlo nekaj, kar danes vidim kot eno boljših stvari, ki so se mi zgodile.«

»Išče, kako v kiparstvu in slikarstvu prikazati človeka, ki ni samo materialna podoba, ampak tudi energija, ki jo oddaja.«

»In se sooča s podobnimi vprašanji, s katerimi sem se tudi jaz, ko sem bil v njegovih letih.«

»Dejansko se je to res zgodilo. Sam nisem nikakršen akademik, imam osnovnošolsko izobrazbo, Američane pa zmeraj zanimata tvoje ozadje in izobrazba.«

»Razredčeni zvoki Sandra Carte, razpotegnjeni na ritmični osnovi, ki spominja na srčni utrip, ustvarjajo zgoščeno tišino, imploziven zvok, ki šume življenja vpije vase, jih prečisti ter jih nato vrne skozi živ, gost, bistven, vseobsegajoč dih, kakršna je ne nazadnje abstrakcija razstavljenih del – čista in stroga, a prežeta z obstojem.«

»Pri tkanju slik je svoboda popolna. Lahko si privoščiš vse, lahko mešaš kakršne koli barvne osnove, pravzaprav lahko narediš, kar želiš.«

»Občinstvo med 8. in 12. letom najbolj razumem in znam nagovoriti, ker so se moje formativne izkušnje s filmom zgodile v tem obdobju.«

»Mislim, da sem na ta svet že prišel star, kot pravimo, stara duša. Nobenih težav nimam s staranjem.«